Slika 1: Koruza (foto Matjaž Žnideršič)

Pritiski na stroške pridelave krme, okoljske omejitve pri gnojenju ter prilagajanje kmetovanja podnebnim spremembam pridelovalce vse pogosteje vodijo v razmislek o spremembah tehnologije pridelave koruze, najpomembnejše krmne rastline v živinoreji, tudi v smer ekološke pridelave.

Ključne besede: Koruza, ekološka pridelava, izbor hibridov

Avtor: Mateja Strgulec, Svetovalka za poljedelstvo

Konvencionalna pridelava koruze je v Sloveniji tehnološko primerljiva z drugimi državami EU glede uporabe sodobnih hibridov in osnovnih agrotehničnih ukrepov. Razlike pa izhajajo predvsem iz naših naravnih razmer, posestne strukture kmetij in ekonomskih pogojev pridelave. Ti dejavniki pogosto nižajo konkurenčnost slovenskih pridelovalcev v primerjavi z nekaterimi državami EU.

Možnosti prehoda v trajnostno pridelavo

Prehod v bolj trajnostno pridelavo predstavlja za številne kmetije priložnost v okviru ukrepov skupne kmetijske politike. Podpore za ekološko kmetovanje lahko kmetijam pomagajo premostiti obdobje prilagajanja tehnologije. V Sloveniji se trenutno na ekološki način prideluje približno 3–5 % vseh površin s koruzo. Od tega je okoli 400–500 ha koruze za zrnje ter 1000–1500 ha koruze za silažo, skupaj približno 1500–2000 ha. Za primerjavo: v konvencionalni pridelavi je koruza posejana na približno 42.000 ha.

Večina ekološke živinoreje še vedno temelji na krmi s trajnega travinja. Njive namreč predstavljajo le približno 15 % vseh ekoloških zemljišč, zato je prav pridelava koruze pogosto eden večjih izzivov pri preusmeritvi kmetij v ekološko kmetovanje. Največji problem v ekološki pridelavi predstavlja zatiranje plevelov brez herbicidov, kar zahteva več mehanske obdelave in povečuje tveganje za nižje pridelke. Tehnološke rešitve zato temeljijo predvsem na preventivnih ukrepih: ustreznem kolobarju, pravilni izbiri hibridov, optimalni gostoti setve ter mehanski negi posevkov.

Kolobar kot temelj rodovitnosti tal

V ekološki pridelavi ima kolobar ključno vlogo pri zmanjševanju zapleveljenosti in ohranjanju rodovitnosti tal. Med najboljše predposevke koruzi sodijo lucerna, eno- ali večletne detelje,  in mešanice s travami ter različni dosevki. Po koruzi ne priporočamo setve pšenice ali ječmena, saj je prenos bolezni, predvsem fuzarioz, lahko večji problem kot v konvencionalni pridelavi. Prav tako ni priporočljiva zaporedna setev koruze zaradi tveganja za pojav koruznega hrošča. Kolobar naj vključuje vsaj dve leti deteljno-travnih mešanic ali lucerne ter setve dosevkov za zeleno gnojenje. Tak sistem izboljšuje strukturo tal, zmanjšuje erozijo, veže hranila in postopno zmanjšuje zapleveljenost. Rodovitnost tal naj temelji na vsebnosti vsaj 4 % humusa, kar omogoča tudi kmetijam z manj živine zadostno preskrbo koruze z dušikom.

Zmerno, vendar učinkovito gnojenje

V ekološki pridelavi gnojenje temelji predvsem na živinskih gnojilih, organskih gnojilih in dovoljenih mineralnih gnojilih. Pomemben vir dušika predstavljajo tudi metuljnice v kolobarju in dušik iz talne organske snovi .

Pri pridelku 10 t zrnja koruze na hektar rastline iz tal odvzamejo približno: 130 kg N/ha, 70 kg P₂O₅/ha in 40 kg K₂O/ha. Če z njive odpeljemo tudi koruznico, se skupni odvzem poveča na približno 220–230 kg N/ha, 100 kg P₂O₅/ha ter več kot 240 kg K₂O/ha. Temeljno gnojenje s približno 30 m³ gnojevke na hektar lahko zagotovi do 90 kg dušika na hektar. Največ dušika koruza potrebuje med koncem junija in sredino avgusta, zato se priporoča v fazi petega lista  koruze izvesti dognojevanje s tekočimi organskimi gnojili.