Slika 1: (foto Mateja Strgulec)

Tople in mokre zime ter ukrepi skupne kmetijske politike narekujejo, da so njive preko zime čim bolj pokrite, bodisi z dosevki bodisi s strniščem. Preoravanje njiv za poznejše poljščine, kot je koruza, je dovoljeno po 15. februarju. Tudi s tehnološkega vidika se takrat začne pravi čas, da humus, ustvarjen z dosevki, pozitivno vpliva na pridelavo koruze in drugih poljščin v kolobarju.

Ključne besede: Prezimni, neprezimni dosevki, ravnanje z njimi, priprava tal za setev koruze

Avtor: Mateja Strgulec

Če dosevke podorjemo prezgodaj, se njihov pozitiven učinek močno zmanjša. Optimalen čas preoravanja oziroma zadelave prezimnega dosevka določimo glede na vrsto rastlin za podor ter glede na poljščino, ki jo bomo sejali. S tem dosežemo učinkovito izrabo humusa, dobro strukturo in zdravje tal ter pomembno vplivamo na dober pridelek koruze.

Uničenje dosevkov je predvideno izključno z mehansko obdelavo tal, bodisi s plugom bodisi s konzervirajočo oziroma zmanjšano obdelavo tal. Raba herbicidov ni predvidena niti dovoljena.

V primeru podora dosevkov iz skupine križnic ali trav ter mešanic z njimi, ki niso bile gnojene, zaoravanje izvedemo dva do tri tedne pred načrtovano setvijo naslednje poljščine. Podoben čas je potreben tudi za predelavo rastlinskih ostankov v primeru pričakovanega sušnega obdobja. Pri zaoravanju metuljnic oziroma detelj pa zadošča oranje teden do nekaj dni pred setvijo.

S pravilnim časom zadelave dosevkov preprečimo negativen vpliv t. i. imobilizacije dušika, ki lahko povzroči zastoj rasti naslednje kulture v kolobarju. Temu se lahko izognemo tudi s temeljnim gnojenjem koruze in drugih poljščin z dušikovimi gnojili, zlasti z uporabo živinske gnojevke pred zadelavo dosevkov v tla, in sicer v priporočenem gnojilnem odmerku za koruzo oziroma druge poljščine ali vsaj z 40 kg čistega dušika na hektar (15–20 m³ gnojevke/ha).

Na to temo smo pripravili kratek film na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=euOXksz7c8A

V primeru, da je potrebno podorati velike količine zelene mase nastopi vprašanje ali zeleno maso pred oranjem zmulčimo ali ne. Mulčenje je eden od ukrepov, ki spodbuja razgradnjo rastlinske mase. Načeloma velja priporočilo, da mlade zelene dosevke ni potrebno mulčiti, kadar jih podoravamo v lažja tla, z dobro naravnanim predplužnikom,. Predhodno mulčenje  pa ima prednost na težkih in zbitih tleh, kadar podoravamo starejše, dozorele rastline. Naslednja dilema je ali rastlinsko maso pognojiti z dušičnim gnojilom ali ne. Tudi dušik ima vlogo spodbujevalca mikrobiološke pretvorbe rastlinskih ostankov v humus. V primeru, da podoravamo starejše, dozorele rastline, ki imajo v svoji strukturi primanjkljaj dušika, glede na vsebnost ogljika, se priporoča  rastlinske ostanke pred podoravanjem pognojiti  s 40 kg čistega dušika po hektarju. To pomeni 10-15 m3 nerazredčene gnojnice ali gnojevke.

Oba tehnološka ukrepa: mulčenje in gnojenje rastlinske mase sta priporočljiva za izvedbo, kadar smo pozni s pripravo njive za naslednjo setev. Običajno je potreben čas od zaoravanja rastlinske mase do setve vsaj 14 dni do 21 dni. Tega časa pa pogosto ni na voljo, ker nam mikrobiološke procese v tleh  zaustavijo poleg naštetega še naravni pogoji, na katere nimamo vpliva. To so presuha ali zelo mokra tla in hitre ohladitve, kot smo ji ravnokar priča. zato je dobro poznati ukrepe, ki pospešujejo predelavo organske snovi v trajni humus. Nepredelani rastlinski ostanki v tleh  so ne nazadnje tudi  prenašalci različnih bolezenskih klic, ki se z prenašajo na naslednjo poljščino v kolobarju. 

Na tem temelji prihodnost pridelave hrane in krme na njivah. Opisane poljedelske prakse se uvajajo pod imenom ohranitveno kmetovanje. Zanj so torej bistveni trije elementi: pestro kolobarjenje, vključevanje strniščnih dosevkov ter zmanjšana obdelava tal.  Ta nov pogled na poljedelstvo bo v naslednjih letih poskrbel tudi za okolje, saj bo imel velik pozitiven vpliv na zmanjšanje toplogrednih plinov in izpustov nitratov v vode.