Bliža se žetev žit, ki se bo začela  z ječmenom, sledile pa bodo pšenica, tritikala in druga žita. V zadnjih letih se kmetje vse pogosteje soočajo z zbitostjo tal, hitrim nastopom suše in težavami zaradi talnih škodljivcev, zlasti v pridelavi koruze. Obdobje po žetvi ponuja pomembno priložnost za zmanjševanje teh težav.  Svetujemo, da se izpraznjene njive čim prej zasejejo z dosevki. Neposejana žitna strnišča, ki ostanejo prazna vse do jesenskega oranja ali so celo tretirana s herbicidi, so v trajnostnem kmetovanju nesprejemljiva. Takšna praksa pospešuje slabšanje strukture tal, spodbuja širjenje invazivnih plevelov, povečuje izpiranje hranil in negativno vpliva na okolje. Za ohranjanje kakovostnih tal je danes potrebno vložiti še več truda kot nekoč.

Avtor: Mateja Strgulec

Izkušnje in rezultati številnih poskusov kažejo, da lahko rodovitnost tal dolgoročno ohranjamo ali celo povečujemo le z ukrepi, ki povečujejo vsebnost organske snovi oziroma humusa. Med najučinkovitejše sodijo setev dosevkov za podor ali krmo, pester kolobar, vračanje slame in koruznice na njive ter uporaba hlevskega gnoja.

Hlevskega gnoja je na številnih kmetijah vse manj, saj živinoreja pogosto poteka v hlevih brez nastilja, kjer nastaja predvsem gnojevka. Ta sicer vsebuje veliko hranil (NPK in mikrohranil) ter omogoča kroženje hranil na kmetiji, vendar ne prispeva k povečevanju humusa v enaki meri kot hlevski gnoj. Za dobro izkoriščanje hranil in stabilne pridelke si prizadevamo, da bi bila vsebnost humusa na njivah vsaj štiri odstotke.

Na naših območjih prevladujejo dvopolni kolobarji s koruzo in žiti, pri katerih se s polj pogosto odvažata tako koruznica kot slama. Če ob tem ni posejanih strniščnih dosevkov, ostaja humusna bilanca negativna. Posledice se kažejo v vse bolj zbitih tleh, večji porabi goriva za obdelavo ter večjih potrebah po dušičnih mineralnih gnojilih za doseganje primerljivih pridelkov.

Kolobarjenje z vključevanjem strniščnih dosevkov podpira tudi kmetijska politika. V okviru enoletnih ukrepov SOPO so podprte setve naknadnih posevkov in dosevkov za prezimno ozelenitev, pri katerih morajo biti posejane mešanice najmanj dveh rastlinskih vrst. Takšne mešanice imajo praviloma prednost pred čistimi setvami, saj združujejo rastline, ki se med seboj dopolnjujejo.

Najboljše mešanice niso izbrane naključno, temveč temeljijo na strokovnem znanju, izkušnjah in rezultatih številnih preizkusov. Vključujejo rastline z različnimi koreninskimi sistemi, ki delujejo v različnih plasteh tal. Nekatere rahljajo globlje sloje, druge ustvarjajo gosto mrežo korenin v zgornjem delu tal. Del rastlin veže dušik iz zraka, druge mobilizirajo fosfor, povečujejo količino organske mase ali pomagajo zmanjševati prisotnost talnih škodljivcev.

Podpora za setev dosevkov je vključena tudi v petletne operacije KOPOP, med drugim pri ukrepih za varovanje vodnih virov, ohranjanje kolobarja ter integrirano pridelavo poljščin in vrtnin. Podpira se doprinos dosevkov, k  zmanjšanju erozije, preprečevanju izpiranja hranil in ostankov fitofarmacevtskih sredstev ter prispevku k večji rodovitnosti tal. Številni poskusi potrjujejo tudi manjšo potrebo po dušičnih gnojilih v pridelavi koruze, kadar je predhodno posejan dosevek metuljnic. S tem se zmanjšujejo tudi izpusti toplogrednih plinov.

Priporočene rastline za dosevke

Za setev dosevkov je na voljo širok izbor rastlin in mešanic. Pri izbiri je treba upoštevati razmere na rastišču in potrebe kolobarja. Pravilna izbira rastlinskih vrst pomembno vpliva na izboljšanje tal in uspešnost naslednje poljščine.

Med najbolj uporabne rastline za strniščne in naknadne dosevke sodijo žita in trave, ki tvorijo veliko biomase, gosto prekoreninijo tla ter izboljšujejo njihovo strukturo. Metuljnice bogatijo tla z dušikom, križnice pa s svojimi močnimi koreninami rahljajo globlje plasti tal in prispevajo k nalaganju organske snovi tudi v večjih globinah. Druge vrste povečujejo biotsko pestrost in so pogosto pomemben vir paše za opraševalce.

Med najpogosteje uporabljene rastline sodijo ajda, aleksandrijska detelja, abesinska gizotija, mungo, sirek, sudanska trava, facelija, amarant, bela gorjušica, krmna repica, ogrščica in meliorativna redkev. Ob pomanjkanju krme, zlasti koruze, so lahko odlična izbira tudi na sušo odpornejše vrste, kot so sirek, proso in sudanska trava.

Mešanice trav in detelj za prezimne dosevke priporočamo sejati šele od sredine avgusta do sredine septembra. Takšni posevki pokrivajo tla do sredine novembra in na njivah ostanejo vsaj do sredine februarja. Njihov vpliv na rodovitnost tal je pogosto še večji kot pri poletnih dosevkih, saj ščitijo tla v obdobju največje nevarnosti erozije ter preprečujejo izpiranje hranil.

Zaradi številnih koristi dosevkov je za prejemnike kmetijskih subvencij predpisana tudi minimalna pokritost tal. V obdobju od 15. novembra do 15. februarja mora biti pokritih najmanj 80 odstotkov njiv in trajnih nasadov na kmetiji. Poleg prezimnih dosevkov se kot pokrovnost upoštevajo tudi zastirka in nepreorana strnišča.

Setev dosevkov se morda komu zdi dodaten strošek, vendar dolgoročne koristi močno presegajo začetno naložbo. Za kmetije, ki želijo napredovati in ohranjati konkurenčno pridelavo, predstavlja stalna pokritost tal s kulturnimi rastlinami eno izmed temeljnih usmeritev za ohranjanje zdravih, rodovitnih in odpornih tal.

Tabela: Kmetijske rastline za dosevke s priporočenimi datumi setve, setveno normo in uspešnostjo prekrivanja tal.