Raba živinskih gnojil je temelj trajnostnega kmetovanja, saj omogoča kroženje hranil med tlemi, rastlinami in živalmi ter prispeva k ohranjanju rodovitnosti tal. Obenem pa nepravilno ravnanje z gnojili lahko povzroči obremenitve okolja, predvsem voda. Zato je ključno poznavanje zakonodaje, strokovnih priporočil in dobrih praks.

Avtor: Mateja Strgulec

Gnojenje je pomemben agrotehnični ukrep, s katerim rastlinam zagotavljamo hranila za rast in razvoj. Pri tem je treba upoštevati stanje tal, potrebe rastlin ter vrsto gnojil. Poleg mineralnih gnojil ima pomembno vlogo uporaba organskih gnojil, zlasti živinskih (hlevski gnoj, gnojevka, gnojnica), saj prispevajo k povečanju deleža humusa v tleh.

Gnojenje v Sloveniji ureja več predpisov, katerih glavni cilj je poleg zagotavljanja pridelka tudi varovanje okolja, predvsem preprečevanje onesnaženja voda z nitrati. Med ključnimi zahtevami so:

• prepovedi gnojenja v določenih obdobjih,
• omejitve na strmih terenih in na neprimernih tleh (zamrznjena, poplavljena, zasnežena),
• varovalni pasovi ob vodotokih,
• ustrezne kapacitete skladiščenja živinskih gnojil,
• nadzor nad količinami in načinom raztrosa.

Časovne omejitve

Časovne prepovedi gnojenja so namenjene preprečevanju izpiranja dušika v vode, ko rastline hranil ne potrebujejo. V celinskem podnebju veljajo naslednje ključne omejitve:

• tekoča organska gnojila: prepoved od 15. novembra do 1. marca (z določenimi izjemami),
• hlevski gnoj in kompost: prepoved od 1. decembra do 15. februarja,
• mineralna gnojila z dušikom: prepoved od 15. oktobra do 1. marca.

Varovalni pasovi ob vodah

Gnojenje je prepovedano v neposredni bližini voda:

• 15 m od vodotokov prvega reda,
• 5 m od vodotokov drugega reda,
• 3 m od osuševalnih jarkov.

Strokovna priporočila za gnojenje

Pravilno gnojenje bistveno vpliva na količino in kakovost pridelka ter dolgoročno rodovitnost tal. Osnovno vodilo je uravnotežen vnos hranil glede na potrebe rastlin in stanje tal. Posebna pravila veljajo za kmetije, vključene v okoljske sheme:

• SOPO (sheme za podnebje in okolje): poudarek na uporabi organskih gnojil in omejitvah vnosa dušika ter uporabi dodatkov za zmanjševanje emisij amonijaka in toplogrednih plinov,
• KOPOP in Natura 2000: strožje omejitve, pogosto prepoved mineralnih gnojil in natančno načrtovanje gnojenja le z organskimi oz. živinskimi gnojili,
• ekološko kmetovanje: dovoljena le organska gnojila, prednostno živinska iz lastnih ali sosednjih kmetij.

Pomembni elementi dobre prakse vključujejo:

• izdelavo gnojilnega načrta in gnojenje na podlagi  analiz tal,
• redno spremljanje vsebnosti hranil v tleh, tudi nitrata v času rastne dobe
• evidenco o gnojenju,
• preprečevanje presežkov gnojil.

Gnojenje na vodovarstvenih območjih

Na vodovarstvenih območjih (VVO) veljajo dodatne omejitve:

• obvezno gnojenje na podlagi analiz tal,
• prepoved uporabe gnojevke in gnojnice na najožjih območjih,
• omejitve vnosa dušika,
• prepoved določenih posegov (npr. preoravanje travinja).

Dovoljena je predvsem zmerna uporaba uležanega hlevskega gnoja, ob strogo določenih količinah.

Izboljšana praksa gnojenja z živinskimi gnojili v vročem, sušnem in vetrovnem vremenu

V neugodnih vremenskih razmerah, kot so visoke temperature, suša in veter, se učinkovitost gnojenja z živinskimi gnojili zmanjša, hkrati pa se povečajo izgube hranil, predvsem dušika, v zrak (izhlapevanje amonijaka). Zato je treba tehniko in čas gnojenja še posebej skrbno prilagoditi.

Prilagoditev časa gnojenja

Najpomembnejši ukrep je izbira ustreznega časa:

• gnojenje izvajamo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko so temperature nižje,
• izogibamo se gnojenju sredi dneva in ob močnem soncu,
• idealno je gnojenje pred napovedanimi padavinami (vendar ne pred nalivi).

Tako zmanjšamo izhlapevanje in izboljšamo izkoristek hranil.

Hitro vdelovanje gnojil v tla

Pri uporabi hlevskega gnoja ali gnojevke je ključno:

• čim hitrejše vdelovanje gnojila v tla (po možnosti v nekaj urah),
• uporaba ustrezne mehanizacije za takojšnje zadelovanje, kot so cisterne z vlečnimi cevmi.

S tem bistveno zmanjšamo izgube dušika in neprijetne vonjave.

Prilagoditev odmerkov

V sušnih razmerah rastline težje sprejemajo hranila, zato:

• zmanjšamo enkratne odmerke,
• gnojenje razdelimo na več manjših aplikacij,
• upoštevamo dejansko stanje vlage v tleh.

Preveliki odmerki v suši pomenijo večje izgube in manjši učinek.

Upoštevanje vetra

Veter lahko povzroči neenakomeren raztros in odnašanje gnojil:

• gnojenje izvajamo v mirnem vremenu,
• izogibamo se aplikaciji ob močnem vetru,
• prilagodimo smer vožnje glede na veter.

To je še posebej pomembno v bližini naselij.

Skrb za tla in rastline

V sušnih razmerah je pomembno tudi:

• ohranjanje organske snovi v tleh (živinska gnojila tu igrajo ključno vlogo),
• izboljšanje zadrževanja vode v tleh,
• uporaba zastirk ali ohranitvene obdelave tal.

Tako povečamo odpornost tal na sušo.

Zmanjševanje vplivov na okolje in ljudi

V vročini in vetru so vonjave izrazitejše, zato:

• gnojenje načrtujemo izven obdobij največje prisotnosti ljudi (npr. vikendi, popoldnevi),
• izbiramo tehnike z manj emisijami,
• obveščamo lokalno skupnost o večjih posegih.

Konflikti na podeželju

V zadnjem času prihaja do več napetosti med kmeti in ostalimi prebivalci podeželja, predvsem zaradi:

• neprijetnih vonjav ob uporabi živinskih gnojil,
• hrupa kmetijske mehanizacije.

Čeprav se smradu ni mogoče povsem izogniti, kmetje uvajajo številne ukrepe za njegovo zmanjšanje:

• prilagoditve krmnih obrokov,
• izboljšanje higienskih razmer v hlevih,
• uporaba dodatkov za gnojevko,
• sodobne tehnike razvoza (npr. vlečne cevi).

Sklep

Uporaba živinskih gnojil sama po sebi ni problematična, ključni izziv pa je njihova neenakomerna razporeditev in nepravilna raba. Ob ustreznem nadzoru, izobraževanju in spodbujanju dobrih praks lahko živinska gnojila ostanejo dragocen vir hranil in pomemben element trajnostnega kmetijstva.

Vse bolj pogoste ekstremne vremenske razmere zahtevajo prilagodljivo in premišljeno gnojenje. Z ustreznim časom, tehniko in odmerki lahko kmetje bistveno zmanjšajo izgube hranil, izboljšajo izkoristek gnojil ter hkrati zmanjšajo vplive na okolje in kakovost bivanja na podeželju.

Za dolgoročno uspešnost je nujno tudi strpno sobivanje med kmetijstvom in prebivalci podeželja, saj le sodelovanje omogoča trajnostno rabo prostora in naravnih virov.

Pripravila: Mateja Strgulec, Svetovalka za poljedelstvo, KGZS Zavod NM